e-delavnica

16. 4. 2007  je začel naš e-roman e-junak našega časa izhajati kot e-nadaljevanka na spletnih straneh tuditi.delo.si.  e-delavnica je uspešno opravila svoje delo, zato jo zaklepam in jo spreminjam v e-kaščo, v kateri bo ostalo shranjeno vse, kar ste prispevali. Še enkrat hvala za sodelovanje in pa: nasvidenje v kaki prihodnji e-delavnici.

Ali je kdo, ki ima daljšo izkušnjo na Second Life. Sam bolj poznam World of Warcraft, zdi pa se mi, da bi nam prišel zelo prav kak dnevnik, ali dogodivščina iz Second Life.

Razpisujem torej interni natečaj z zgodbo z naslovom Second Life.  Možno kot komentar, še bolje na feri@delo.si

Napisala Ajara

Ko smo se končno naučili imeti radi, seveda samega sebe, smo začeli tako pretiravati, da smo hitro zabredli v težave. Grešniki, postali smo grešniki. Preko mere smo šli s svojimi užitki, se naslajali ob« užitkarskih novotarijah«, medtem ko starih nismo zapostavljali, še več, vse skupaj smo združili v prekomerno pretiravanje. Iz razprav s prijatelji in znanci, so nastali spori,iz kakšnega kozarčka je nastalo popivanje, iz iskanja po ljubezni je nastala seksualna odvisnost ali zasvojenost, Iz pomanjkanja energije, je nastala lenoba. Iz navadnega radovednega srfanja po internetu, je nastala internetna – virtualna zasužnjenost. Takoj na zdravljenje, dokler smo še živi, če ne bo na onem svetu zmagal Belcebub.

Belcebub se je valil po utripajočem koridorju in s svojim trizobom na slepo srečo, spreminjal v paro zaostajajoče duše. Njihovo poslednje cvrčeče cviljenje ga ni razveselilo kot ponavadi. Sovražil je, kadar je bil Gospodar v enem od svojih obsedenih razpoloženj. Moral je imeti natanko to dušo in z nobeno drugo se ne bi zadovoljil. ( citat: Seznam želja avtor: Eoin Colfer)

Medtem ko so naše duše prazne, nam rase ego, kajti le tako znamo zapolniti praznino, ki je nastala ob pomanjkanju ljubezni, pomanjkanju ustvarjalnosti, pomanjkanju delovnih navad, nenazadnje odsotnosti pozornosti in pomembnosti. Smo se našli tu, vi moji romaneskni in neromaneskni junaki? Začne se v mladih letih, ko še veš ne, da te zapostavljajo tvoji starši zaradi norega tempa, prezaposlenosti, dvojnega jaza ali celo dvojnega življenja. Tako si najdeš igračke, da bi se lahko z njimi zaposlil ali pa odšel na potovanje v novi svet. V novem svetu se še ne najdeš takoj, zato se ti novi davki gomilajo. Davki na zasanjanost, brzopletost, napačne odločitve, davki na grehe, ki ti znajo prerasti čez glavo. Lahko se potikaš po ulicah mest tujih dežel in iščeš nekaj že davno izgubljenega. Ob spoznanju, da tega ne boš našel v tujem okolju, se vrneš v domačnost svoje domovine. Mogoče, ti je pa le ostalo še nekaj duše, če znaš uživati ob domačem ognjišču in zvenu materinega jezika. Večno pomanjkanje vsega, kar si želimo in kar nam je bilo ukradenega, za kar so nas« prinesli okoli » nas bega in pošilja na nova raziskovanja. Ko nemalo podhranjeni in navsezadnje postarani in skoraj jalovi v svoji ustvarjalnosti iščemo nove potrditve svojih spoznanj, nam na pot stopijo nove žrtve. Žrtev na oltarju žrtvenem leži in s prestrašenimi očmi, gleda svojega biriča. Lahko si žrtev ali birič., lovec ali plen. Ste se morda našli tukaj, moji romaneskni in neromaneskni junaki?

Mogoče smo blizu dozorelemu Jakobu, ki svoje slabo zastavljeno življenje usmerja v izraljabljanje drugih, ki jih spretno vabi v svoja spletna in spletena gnezda ali celo pasti. Ko išče žrtve med naivnimi, hitro in lahko zaljubljivimi bitji na oni strani virtualnosti. Ste žrtev ali birič, lovec ali plen? Vam je morda bližje ona, ki mu naivno sledi?. Sledi sladkemu spletnemu besedičenju, ki ji pomaga graditi si novi imaginarni svet, medtem ko zapostavlja stvarnega in ljudi v njem? Ko ji svetuje,« naj živi polno«, brez odrekanj? Poiščimo se torej v junakih našega časa.

Smo morda blizu kateri od žensk? Ko Esma spretno izrablja svojo lepoto in čare, je seksepil lahko učinkovito orožje v rokah spretne ženske. Spoznali smo se v njenih zapeljevanjih, ko aromatizira in odišavi, nas nahrani z okusnimi jedmi in z izpolnjevanji erotičnih fantazij požene v višave ekstaze. Lovec ali plen, volk ali jagnje? Ko se z nostalgijo spominja svoje eksotične domovine in ko želi sestaviti eno in drugo življenje, ste se morda tu našli? Spet druga, po imenu Hermina, se več ali manj spretno maščuje svetu, tako moškem, kot ženskem. Zanjo je feminizem orožje za maščevanje. S svojim zavračanjem moških, zna že nadomeščati močnejši spol specifičnim načinom izražanja, tako z obleko, kot vedenjem. Nehote pomisliš na izrazite vedenjske motnje, ko se ti takole v vsej svoji pojavi prikaže v romanu. Vam je mogoče ona blizu? Možača, katere plen so večinoma moški, pa čeprav, ne želi imeti z njimi opravka. Vse to nosi v sebi že od materine vzgoje dalje, saj je že mati manifestirala žensko premoč in poskus prevlade. Birič ali žrtev, lovec ali plen? Nenazadnje, se je v vas same naselil mlad zapostavljen in izgubljen fante, ki svojo nedozorelost krmi z virtualnostjo in odkrivanjem novih svetov. Po nemalem šoku, ob spoznanju tistega sveta zunaj, si jih želi združiti. Ubogi mali junaček želi rešiti svoje zablode in napake in popraviti obenem še materine zmote v nevarni odisejadi. Kam se lahko zateče mladi Jan, ko v mračni sobi po spletu išče svoj svet, svet ki je nevaren za vsakogar, ki nepremišljeno posega vanj in postaja njegova žrtev. Volk ali jagnje, lovec ali plen? Kje se znajde Eva, ki po blogu išče svetlobo in zapade v temo, ki išče ljubezen in zapade v nevarno razmerje, ki išče tolažbo in postane večkratna žrtev. Se mogoče najdete tu, moji romaneskni in neromaneskni prijatelji?

Poskusite zajadrati v življenje mlade študentke Lene. Življenja polna in iznajdljiva junakinja spretno pomaga svojemu prijatelju, pa ne brez dobre mere humorja. Povsod pa se naivnost plača in skupaj , se komaj izkopljeta iz pasti, zapletena v Jakobovem gnezdu. Lovec ali plen, birič ali žrtev?

Medtem, ko teče dogajanje na blogu SPREHAJALIŠČA ZA VRAČANJA (smallrose.tuditi.delo.si), lahko komentirate prispevke za ESMINO ZGODBO, ki jih je napisala Ajara.

 Mošus 

Medtem, ko je tekla voda v kad, je Esma dodajala v svojo kopel kapljice jasmina, vanilije in mošusa. Nasmejala se je, ko je pomislila na Hermino, kako bi se dušila. Pa ni res. Vodni hlapi bodo to ublažili. Ko se bo okopala, bodo cvetne note najprej izparevale, na telesu, pa bo najdlje ostal vonj divjega živalskega mošusa. Mošus bo nocoj še kako potrebovala.Zvočnike si je obrnila proti vhodu v kopalnico in pustila odprta vrata, da so glasovi orientalske glasbe nežno dosegali prostor. Prižgala je še sveče, katere je vedno imela povsod naokoli po tem, tako intimnem prostoru. Plašč iz svile si je  položila na stol, saj je vedela, da ji bo kasneje zaključil ta tako čudoviti ritual. Dišeča topla voda jo je nežno sprejela vase, ko se je potapljala v kopel. Lase si je visoko spela, da si jih ne bi zmočila. Čez dobro uro je bila zmenjena z Damjanom in misel nanj se je čudovito ujemala z ambientom. Ko si je nežno otirala kožo, je morala zapreti oči, tako jo je zaščemelo po telesu. Odločila se je, da bo danes noč, ko se bo vdala nasladi. To bo naredila načrtno, kljub temu, da ji je Eva vedno znova trdila, da so to stvari, ki se morajo zgoditi spontano. Ne, sama je drugačna. Načrtno zapeljevanje ji je ustrezalo, čeprav bo to storila nedolžno, tako da bo mislil, da je on pobudnik. Oh, dragi moj, nocoj te čaka nepozabna noč. Svojo ljubezen bosta nagradila, okronala s telesno naslado.  So doživetja, za katera se je vredno potruditi. Njega si je zaželela, to je čisto drugače. Drugačno je od tistih obupnih dvorenj, ki jih je doživljala med profesorji in nekaterimi študenti. Za njih bi bila samo ena trofeja več. Dovolj ji je bilo izsiljevanj, na katera pa sedaj ne bo mislila, vse preveč ji je lepo in želi se sprostiti in pripraviti zanj.Naslednja glasba, je bila tista, ki jo je spominjala na prejšnjo ljubezen, doživela jo je še doma. Vendar se ji je zdela zelo daljna, nedozorela, preveč naivna in mladostna. Sedaj je veliko zrelejša in nehote jo navdaja z obeti, z dobrimi obeti in bodočnostjo.  Z njim bo pripravljena na vse.Ko so se dekleta spoznala, ju je povabila v svoj skromni dom, je Hermino skoraj pobralo. Z neprikritim začudenjem in posmehom, je opazila vsako najmanjšo podrobnost, čudila se je prav cel večer. Vedno znova je opozarjala, da je tako kot v aziatskem bordelu. Eva je to sprejela drugače, bila je navdušena. Zato ji je Esma podarila kadilo, svečko in milo. Posegla je po slaščici, ki si jo je prinesla iz Kaira, kjer je bila pred kratkim. Nežen meden okus, ji je strastno potešil lakoto po sladkobi in se čudovito prepletal z dišavami v prostoru. Morala se je dotakniti s prsti svoje kože okoli stegen. Presenetil jo je rahel drget in nežno ščemenje, ki se je stopnjevalo do naslade. Dotik je potoval navzgor in se z rahlimi  gibi zaokrožil  vse do mednožja. Nato se je v krču ustavila in  posegla po ledeni vodi, da prepreči užitek. Ko si je splahnila obraz in osvežila žile na zapestju, je stopila iz kadi na mehko preprogo. Otrla se je s pogreto brisačo, dišave si je tako utrla v telo. Njena koža je bila popolnoma prerojena.  Olje, z vonjem po pomarančevcu in vaniliji si je nanašala po celem telesu, nežno in počasi. Vsak gib je bil preračunljiv. Tako si je pomagala iz otrplosti, katero ji kopel vedno povzroči.Počasi si je potegnila nase hlačke iz čiste svile in čipke. V isti barvi slonove kosti je bil še modrček, ki ji je lepo pristajal. H kompletu so se lepo podale samostoječe nogavice in čudoviti čevlji z visoko peto. Čezenj si je oblekla obleko, ki se je njenim oblinam podala v popolnosti. Odprla si je nekaj gumbov, saj je bila v svetu, kjer se čari lahko pokažejo. Uživala je v obleki, ki jo je lahko uporabila kot orožje, za pridobitev in potešitev svojih želja. Obleka je bila barve zahajajočega sonca. Sonca, ki ga je v tem letnem času tako pogrešala.Miza je bila lepo pogrnjena, sveče v materinem srebrnem svečniku, so čakale, da jih prižge. Odprla je pokrovko in poskusila omako, ki jo bo kasneje prelila čez riž. Bila je božanska. Sedaj, ko je zaljubljena se ji je okus še izboljšal. Dodala je pravo mero cimeta in majarona, tudi nageljnove žbice so opojno zadišale. Sladica je bila nežna krema, ki  je bila polna presenečenj, celo zanjo. Vino za sladico je bilo belo, sladko, francoski muškat. Pozvonilo je.Nekaj časa sta se samo gledala, prijela je rože in steklenico, ki jo ji je začudeno ponujal, ona se mu je pustila poljubiti. Na uho mu je nežno dahnila pozdrav. Občutila je, da ne sme pretiravati, zato ga je takoj povabila na aperitiv. Sama se je  konjaka odrekla, saj je vedela, da bo dve vrsti vina, ki ga imata namen piti, še preveč zanjo. Dva kozarca, bosta zanjo dovolj.Ravno prav za čudovit večer. Stopila je k telefonu in odložila slušalko, bala se je da bo zazvonil ob nepravem trenutku..Damjan je odprl steklenico rdečega goriškega vina, ki ga je natočil v iz očetove zaloge. Prepričan je bil, da bo Esmi všeč. Uskladil se bo  z rižem, omako in nežno pečenem jagenjčku, ki ga je njegova izvoljenka tako dobro pripravila.   Zaznaval  je opojne vonje hrane in dišav, ter parfumov v stanovanju. Tudi glasba je bila čudovita, ujemala se je z vsem, tudi z njegovim razpoloženjem. Nocoj je občutil spremembo pri njej. Bila je sproščena, počutila se je varno in pripravljeno na nekaj novega. Ko se ji je približal, se ni umikala, dovolila mu je, da jo je poljubil in objel, tudi tujih pogledov se ni več bala. V svojem domu, se je počutila zadovoljno. Sedla je tesno k njemu in mu ponudila prvi zalogaj s svoje vilice. Moral je prekiniti njuno redkobesednost: » Imam občutek, da sem v raju, uščipni me prosim« in jo pri tem vse preveč resno pogledal.Esma je bila zadovoljna s svojim uspehom: »Komaj sem čakala, da prideš.«»Bil bi užaljen, če bi bilo drugače. Tudi jaz te vedno bolj pogrešam: Poljubil te bom s temi mastnimi ustnicami, zagrizel se ti bom v tvoj dišeči opojni dekolte..,«in jo potegnil v svoj objem, pri tem je obraz potopil med odprte gumbe, zarjovel kot tiger, ona pa se je premeteno nasmejala.»Stoj, imam še sladico. Z nasmeškom, se je izvijala iz njegovih prijemov. Še vedno, pa so jo njegove oči priklepale nanj. Modrina morja se je odsevala v njih. Sladica je bila iz penaste kreme, ki je bila prelita s sadnim pomarančnim likerjem, pod tem popolnoma grenka čokolada in na koncu stisnjeni dateljni.  Ko jo je pripravljala je vedela, da bo zelo okusna, zato je ni hotela poskusiti. Ni želela pokvariti presenečenja in čudovitega okusa, okusa, ki jo bo večno spominjal na ta  zmenek, trenutek ki bo ostal samo njun.Vino, sladki muškat je dosegel , kar je že ljubezen načela, opojno opijanjanje. Postajala je vse bolj sproščena, vse bolj lačna njegovih dotikov, njegove sape, poljubov, ki so vse bolj drzni dosegali svoj namen. Nič več ni brzdala strasti, prepustila se je instinktu in njuni nasladi. Odpeljal jo je do velike postelje, kjer je  sedla. Pokleknil je pred njena kolena in ji z dolgimi gibi polzel z obema rokama pod krilom do bokov. Ko ji je razgalil noge, jo je polegel. Opijanjal se je z  dišavami njenega telesa in pri tem polzel z obrazom po  svili na nogah, dokler se ni z ustnicami dotaknil koščka kože na robu nogavic. Spreletela jo je hipna naslada veliko močnejša , kot poprej, ko je bila sama v kadi. Slekel ji je obleko. Ob pogledu na njeno telo in ob njenem nežnem dotiku njegovega obraza, je s hitrimi kretnjami zlezel iz srajce in hlač. Ponovno je pokleknil pred njene noge in ji počasi potegnil z nog nogavice, ter sezul čevlje. Z ustnicami je potoval po telesu in vdihoval vonj mošusa, ki mu je izostril lakoto in željo po erotiki. Mršila mu je lase in se sklanjala k njemu, ko jo je ljubkoval po celem telesu. Odpel ji je modrček in prijel njena prsa v obe roki. Odzvala se je na njegova ljubkovanja, z enim gibom ji je potegnil hlačke s telesa. Z ustnicami se je približal njenem mednožju. Prijela se je za stranice postelje in se zadrževala, da ne bi preglasno zastokala. Nežno in strastno sta se stisnila drug k drugemu. Esma se ni imela namena samo prepuščati, ljubkovala ga je po celem telesu.  Zadovoljno sta obležala objeta, napila sta se sladkega vina, žeja je bila tako naravna kot naslada, ki sta jo skupaj končno doživela. »Ali ima smisel, da …«»Ne,Damjan, nima.« in mu položila svoje prste na ustnice. »Raje pijva« Dolgo sta  uživala med mehkimi rjuhami, ob nežnih zvokih glasbe. Zalotila sta se celo, da kujeta male skupne načrte. Vendar sta vedela, da je še zgodaj. Njun odnos, je komaj dobil zalet, zato sta bila raje še oprezna.»Vidim, da si odložila slušalko, se bojiš, da bi te klicale?« je pričakoval odgovor. »Seveda, najdeta obe najbolj nepravi trenutek« se je nasmehnila Esma»Hm, ne bi se strinjal, oni dve izbereta pravega« se je pomuzal.»Ooo, mogoče res,  Mislim, da slutita kako napreduje v najin odnos.»Slutita, ali pa jima poveš?« in našobil usta v poljub.  Ko je Damjan odšel, je položila telefon nazaj na vilice. V peti minutah je zazvonil.»«Hej, mačka, imela si izklopljen telefon. Ura je skoraj deset, to že ni več jutro, to je že dopoldan.« Je Eva čvekala v telefon, zadaj je pela Hermina , nekaj kot Love me tender. Niti malo ni spominjalo na Elvisa.»Pa saj mi drugače, ne bi dale miru.  Vesta, da je vajino obnašanje že porazno?«  jima je hotela strogo odgovoriti.»Porazno? Brez mene, se še spoznala ne bi! Prideva k tebi, šlogala mi boš Iz egipčanske tablice.« in odložila slušalko. 

 Družba v hribih 

Odločili sta se, da bosta Esmo peljali v gore. Obleči muslimanko v alpske jirhaste pumparice, je lahko samo poskus, ne pa rezultat. Hermina  se je večkrat ujela, da si to neizmerno želi, vendar je Esmo videla v njih samo nekaj sekund.  V smehu je kričala, obenem pa se ni mogla načuditi Hermininerm izgledu. Njena zadnjica je delovala, kot sama siromakova peč. Niti slučajno Egipčanka ne bi oblekla trenirke, kaj šele neke moške prekratke hlače iz debele kože. Na koncu se je odločila za kombinacijo safari trpežnih hlač z vetrovko, ki sta jo z Evo nekoč kupili v Trstu.Hermina pa se je prav udobno počutila v velkih pumparicah. Nadela si je še debel pulover in planšarsko čepico, ter debele dokolenke. Ob pogledu, ena druge, jih je kar zvijalo od smeha. Eva je bila cele dneve v damskih čeveljcih, zato se je počutila v hribovskih zelo okorno, nekje na dnu omare pa je našla trenirko. Zavijajoč z očmi in v mladostnem veselju so prišle na avtobus pred fakulteto. Esma je bila nervozna,saj je imela razlog. V množici ga ni mogla videti. Začelo jo je že skrbeti, da bo to žrtvovanje in mučenje zastonj. Dekleti sta vedeli,da brez njega ne bi hotela oditi, zato sta pogledovali naokoli.»Ne bodi no nora, kaj ne vidiš da to dela nalašč. Vsi moški so isti in ko bo dobil, kar  ima namen…« je Hermina zlovoljno prigovarjala. »Nehaj, ne moremo vsi razmišljati tako, kot ti. Sicer pa bi bilo dobro, da včasih kakšno misel zadržiš zase!«  je Eva stopila v bran.Esma je vse preslišala, njene misli so zašle v romantiko. Prvič si je zaželela, da bi bilo bolje, če Eva in Hermina ne bi bile z njo. Lažje bi se posvetila Damjanu. Nervozno se je ozirala, saj je Kozole bil znan po tem, da vedno zamuja. Tako je pred kakšnim mesecem skoraj zamudil na letalo. To ji povzroča nervozo, kaj drugega pa že ni mogla najti. Eva pravi, da bo že še ugotovila s časom njegove slabosti in če ga ljubi, bo vse to vzela v zakup. Ko ji je prisedel, sprva ni vedela, ali so to njene zasanjane misli, ali pa je vse res. V njenih očeh, je vsakokrat ko se je pojavil, postal idealen. Nekje zadaj je slišala Herminino spakovanje in Evino dreganje le te.»Ti si kriva,ljubeznivadeklica neusmiljena!Ti me raniš,ti mi braniš,da ne morem spat doma. Tudi naša poezija je lepa, ne samo arabska. Poklonil sem ti to, ki ti je pisana na kožo. Nič ne spim.« se je pritožil in jo nežno objel.»Nič za to, pomembno je, da misliš name.«»O, kako okrutno!« Ni dovolj, da te obožujem, še mučila me boš«»Vse to je dokaz ljubezni, zato moraš trpeti.«»No, no puščavsko dekle, pozabila boš na svojo okrutnost, ko se boš morala vzpenjati v hrib. Fizična bolečina ubija vsako misel, pa naj bo še tako zlobna ali lepa.«»Krasno, kdo je sedaj okruten.«»O ne, golobčka nehajta, le kdo bo zdržal to gruljenje. A obstaja še kaj drugega, kot vidva in vajina osladnost.« si je dala duška Hermina.»No ja, Vsi vemo, da zate ljubezen ne obstaja. Sicer pa, če bi se znala urediti in obnašati, kot ženska, bi jo mogoče celo spoznala.« ji je Damjan jezno zabrusil. »Sicer, pa še ni vse izgubljeno, Pod Triglavom, boš lahko spoznala, kakšnega rovtarja, sploh, ker si se tako lepo oblekla zanj«»A, ga lahko zadavim, že sedaj?« »Mir. Počutim se, kot da sem v filmu, Let nad kukavičjim gnezdom!« je zahtevala večno trezna Eva. Ladja norcev!«»Tu imate malo šnopsa, tudi tebi ga dam Herminica ljubka. Dobro srkni« se je izkupil Kozole. Hermina se ni branila pijače. Vedela je, da dolgočasno vsekakor ne bo tole hribolazenje. Saj ni bil slab tale tip, pozna še veliko hujše, ampak brez njega je bilo bolje. Punci sta si sedaj našli neke frajerje, zato se je včasih počutila malo ogroženo. Vendar se ni pustila kar izločiti. Zelo so si različne po izgledu in karakterju a se je ravno to pokazalo v prijateljstvu za uspešno. So stvari, ki se jih lahko prizna samo v sebi, ne pa javno.Lepo je bilo tu, ob vznožju Triglava. Vreme je bilo pravšnje in družba je kopičila energijo in dobro voljo iz vsega lepega, kar jih je obdajalo. Tudi alkohol je naredil svoje in Esma ga je tudi srknila, saj je bila prepričana, da je to čisto v redu. Daleč naokoli ni bilo nobenega muslimana.»Izrek imamo, da v hribih ni grehov, vsaj mi ga ne priznavamo.« ji je hudomušno prigovarjal Damjan.»Ha, vsak izgovor je dober, je izrek ki velja povsod po svetu« ga je zabila Egipčanka. »O, ne! Pa ne tja gor, prosim. Nikoli mi ne bo uspelo.« stekla je proti klopem »Pustite me tukaj, pijače in hrane imam dovolj za dva dni.« Hermina se je že skoraj strinjala, kajti ni si mogla misliti, da bi muslimanka zmogla kaj takega.Val smeha je zajel še ostale hribolazce. Poskušali so ji razložiti, da od spodaj izgleda slabše, ko bo začela hoditi bo šlo gladko.»Raje bi prehodila Saharo.«  je v popuščanju še zatarnala in se pustila Damjanu odvleči.»Svečano obljubljam, da se bo tudi to zgodilo, no da , vsaj en del  je bom prehodil ali prejezdil. Zajahal bom celo kamelo, samo pridi prosim.« pri tem se je Damjan spuščal na kolena in pomenljivo prosil Evo, naj mu vendar pomaga. Eva je morala sesti od smeha, kajti sama jo je dobro poznala in je to tudi pričakovala. »Pridi Esma, vsi ti dajemo svečano prisego, da se ti ne bo nič zgodilo in da bomo vsi šli čez kakšni dve leti s teboj v puščavo. Samo počakaj da diplomiramo.Tam se nam boš lahko krepko oddolžila. Prosim, da vsi dvignete roke v prisego.« In tako so Hermina, Eva in Damjan svečano prisegli. Esma se je s tem morala zadovoljiti, vsaj navzven, v sebi pa je razmišljala, kako jim bo vrnila.  Puščava je njeno okolje in dom.Hoja je bila dolga in na momente naporna, vendar za druščino polno veselja in mladosti ni bil ravno problem. Nekaj je vzpodbujalo dober humor in zbadanja. Dekleta niso ostajala dolžna edinemu moškemu. Ko so opazila, da njegova roka lačno posega po Esmi, so ga napadla z » vsemi topovi.«  Njegova partnerka je bila v devetih nebesih in je spretno premagovala napor, na veliko začudenje Hermini  Slap Trente  se je neizbrisno vtisnil v njihove spomine, ko je obdan v rosne kapljice in sončne meglice mogočno vladal nad parkom. Vsakih nekaj korakov je ustavilo popotnika in mu uročilo pogled na vrhove in doline. Takšne svežine Esma ni občutila še nikoli v življenju. Kako daleč je bil Kairo tedaj.   Ko se danes spomni tistih časov, ji je jasno, da so bili najlepši. Življenja so jim zapolnjevali novi dogodki, čas so dodobra izkoristili in ga dograjevali s svojo ustvarjalnostjo in svežimi mladostniškimi idejami. Verjeli so v nekaj skoraj nedosegljivega. Želje so bile velike, napor sej je zaradi mladosti zdel minimalen. Veselili so se uspehov, svojih prijateljev in z njimi delili svoje. Nesebično so se žrtvovali eden za drugega. Odraslost pa je  terjala svoje dolgove. Leta kasneje,  se je zato marsikaj spremenilo. 

ESMINA ZGODBA ( Napisala Ajara)

Prvi del

Biti rojen v Kairu, je prava mora, pa čeprav ne poznaš drugega mesta, druge države, drugačnega življenja. Cel čas veš, da nekaj ni v redu, da mora obstajati nekaj drugega, lažji način življenja. Veš, da moraš nekaj spremeniti, pa ne veš kako ker si pre mlad, ker si ženska, hči, sestra.Stalno obujaš neke lepe sanje, jih želiš zaživeti, konzumirati, se spustiti v njihovo jedro. Namesto tega se boriš proti neki turbulenci islamizma, arabstva, zapostavljanja, neupoštevanja žensk, ker kot že pač imaš smolo si se rodil, kot ženska.Živeti v Afriki je smola, roditi se v Egiptu je malo bolje, vendar ne preveč, tako in tako ne veš ne za boljše in ne za slabše. Torej, kje si. Vsak dan se postavljaš ob bok moškim kolegom, vsak dan znova ugotoviš, da to ne gre. Ti želiš rivalstvo, hočeš da te upoštevajo, kot dobro tekmico, če hočete dobro nasprotnico, pa nič. Nič, ker si ženska, mlada , neporočena, brez otrok, brez zaščite. Če se odločiš boriti, kmalu dobiš po nosu. Ne nokautirajo te samo moški, ampak celo ženske. ,Zakaj te zapostavlja celo tvoj spol? Ker je takšna tradicija, navada, folklora.Ker jim paše biti podrejena, zapostavljena, brez besede v družini, družbi, svetu. Verjetno jim je tako lažje. Samostojnost je odgovornost. Odgovoren moraš biti zase, zanj, za svoje otroke. Ženske za takšno bitko nimajo orožja,nimajo moči. Ni prižnice, s katere bi lahko pridigala mati, hči, sestra. Ni, ker ni publike. Moški te nočejo poslušati, ženske ne smejo.Preveč bi zahtevale, njihove zatrte želje so pre velike, pre dolgo že ždijo v haremih želja.Gnijejo v haremih želja.Rinejo te nazaj v ječe harema, umakni se tja kamor spadaš že stoletja, tisočletja. Skrij se v opojno omamo dišav, obilice, ekstaze, spolnosti. Ne misli na prihodnost, samo na sedanjost, na lepoto telesa, lepoto pesniškega duha. Tvoja duša naj lebdi skozi orient želja po večni ekstazi v ljubezenskem objemu. Če ti ne uspe takoj, si pomagaj z opojnimi kroglicami ,opojnim vinskim nektarjem. Kar je dobro za bogove, je zate dar. Dar bogov. Rajsko. Obljuba po raju, darilo ker si mlado dekle.Postani sužnja s telesom in duhom, nagrajena boš z večnim rajem, z obilico. V raju ni odgovornosti, je samo pripadnost. Pripadaš svoji zgodovini, narodu, islamu, moškemu. Si predmet., objekt, uporabe zlorabe, kasneje zavrženosti.Vse to je večna bitka ženske v muslimanskem svetu, civilizaciji moških. Veš, da mora obstajati nekaj drugega, lažji način življenja. Veš, da moraš nekaj spremeniti, pa ne veš kako ker si pre mlad, ker V raju ni odgovornosti, je samo pripadnost. Pripadaš svoji si ženska, predmet., objekt, uporabe zlorabe, kasneje zavrženosti.Vse to je večna bitka ženske v muslimanskem svetu, civilizaciji moških.

Drugi del

V želji postati nekaj, nekaj novega, pomembnega, modernega, civiliziranega, se odtisneš v svet. Ali naj pozabiš zgodovino, tradicijo, vero, navade lastnega naroda in prevzameš nekaj novega, ne veš? Moraš ugotoviti. Ugotoviš, da tudi vse novo je lahko izdajalsko, izda lahko tvojo bit, tvoj jaz. Odločiš se za kompromis. Kompromis zahteva ekzistenčni manever. Moraš obdržati svoj ponos, vero in paziti na mero, ker lahko s tem koga užališ. Tvoja vera je kontaminirana s terorizmom vekovnega ismailizma. Takšna se manifestira v svetu. Zato si stalno v opoziciji, ali pa se moraš celo umikati, braniti.Na vsakem koraku te legitimirajo, zasledujejo, sumijo.Ti pa si želiš samo preproste vere, v okrilju Alaha.Če si ženska, ti je v svetu težko, če si lepa še težje. Nimaš zavetja tradicionalne družine, zato si jo moraš ustvariti sama. Boriš se proti večnemu osvajanju moških (žensk). Le to ti je odveč, razumeš ga samo kot paritveni nagon. Moški ti segajo pod krilo, se ti slinijo za vrat, ti grozijo če nisi voljna. To spet ni tvoj svet. Potrebuješ okrilje, zavetje, pribežališče. Moraš si najti sorodno dušo in telo, da te bo po potrebi tudi branil.Ostanejo ti samo prijatelji. Prijatelji na fakulteti, vsi drugačni od tebe. Oni ti poskušajo biti v uteho, ker so se te nekako navadili, te imajo mogoče celo radi, ker si drugačen, eksotičen. Evropljanu je tako vse eksotično, kar prihaja z orienta.Najdeš si moškega za katerega meniš, da te bo lahko obvaroval. Neučakano čakaš na njegov prvi ljubezenski korak, on pa se boji, ker si drugačna. Si eksotična, krhka, nedolžna v tujem svetu, si druge vere o kateri on ne ve nič. Uteho najdeš v delu, študiju, občasnem kajenju hašiša. Vse to, da pozabiš, pozabiš da ti tudi v tujem svetu noče uspeti.Ko končno najdeš ljubezen in družino, postaneš nostalgična za domovino, rodom in tradicijo. Sedaj si starejša, zato še bolj potrebuješ svoj stare tradicionalne navade. Želiš si jo deliti s svojimi otroci,pokloniti jo moraš njim, ki so tvoji nasledniki, ki juh ljubiš. Morali bi spoznati drugačen svet, tisti ki si ga ti zapustila, ko si bila mlada, prizadeta, užaljena.  

JAKOBOVA ZGODBA ( Napisal Rebro)

Ja, kh…khm, veste, rodil sem se v Nemčiji, v Ingolstadtu (pihne cigartni dim -pufff).  Kh…khmm, oče je bil gastarbeiter, delal je v tovarni Audi. Kot inženirsi takrat težko dobil službo, saj ti naše fakultete v Nemčiji niso kar priznali… (puff). Potrebna je bila nostrifikacija diplome, kar pa je bil kompliciran postopek v tistem času. A oče se je nekako znal preriniti – začel je kot navaden delavec, po dveh letih je že opravljal zahtevnejša dela in po petih vodil svoj prvi manjši projekt.  Ha, nekaj te iznajdljivosti sem menda dobil od njega. Pred leti, po tem, ko sem doktoriral,  mi je uspelahabilitacija na univerzi, čeprav so mi manjkali pedagoški pogoji. Dolgo časa nisem mogel dobiti predavanj, kaj vem zakaj (zdaj govori sebi v brk - pufff) imeli so me za tujca …  pustimo zdaj to, gremo od kraja, če ste že tu.

Kako gre tista - čuden si bil že kot otrok. No, vsekakor nisem imel čisto običajnega otroštva. Predstavljajte si, prosim vas - oče, ki je prihajal vsak večer pozno domov, ki sem ga videl le ob nedeljah in praznikih … puff… in mati, no, z njo sva bila večino popoldnevov skupaj. Oče  je zares zažarel in pokazal svojo dušo -  slovansko, panonsko ali kaj vem kakšno -  le v redkih časih, ko je iz Jugoslavije prišla na obisk teta Vida. Z njo se je začelo veselje v hiši, zelo mi je bila pri srcu in tudi očetu. Vedno se je igrala in šalila z mano in se šla skrivalnice in take reči. Za mene je bila kot sončni žarek v tisti germanski sivini. Prišla je enkrat ali dvakrat na leto, mi pa smo šli skoro vsakšo lejto f Prekmurje,  haha. To je bila govorica moje tete, ki se je v očetu, Jože mu je bilo ime, predramila vsakikrat, ko smo bili tu. Lepo je bilo…  Sicer me je naučil pravilnega slovenskega jezika. Rekel je, da moram znati tudi slovensko, sicer bo katastrofa in višek vsega. Ne vem, zakaj, ampak oče nikoli ni bil srečen v Nemčiji niti v zakonu z mojo mamo, Brigitte ji je bilo ime. Srečala sta se kmalu potem, ko se je preselil v Nemčijo in mislim, da sta se na hitro poročila, potem ko je ona zanosila  … pufff… Ne vem, nikoli nista kazala poročnih slik, nikoli nista govorila dosti o teh stvareh. Vida mi je mnogo kasneje povedala, da je bila na poroki le ona in pa nekaj maminih sorodnikov po njeni mami.  Ja, mein grossvater, nič ni hotel vedeti o nas, ko se je Brigitte poročila … Starega očeta, po mamini strani, seveda, sem spoznal šele, ko sem bil v puberteti. Tolikšen sem bil kot je Jan zdaj ali malo manjši. Brihten pa sem bil tudi, še bolj, ha-ha.   

Gori v Ingolstadtu sem odraščal bolj ali manj sam z mamo. V bližini naše je bilonše nekaj hiš, kjer so živele premožnejše družine. Za njih sem bil, veste, južnjak, tujec z malo začetnico. A nedaleč stran od gostega zelenega loga, ob katerem smo stanovali, so živeli tudi blokovski otroci, delavski otroci, večinoma delavcev tovarne Audi, kjer je oče nazadnje delal kot vodja enega razvojnega projekta.  Bili so iz vseh mogočih krajev, iz vse Nemčije, pa veliko Turkov in tudi naših južnih bratov.  Z njimi se nisem mogel kaj dosti družiti, bili so čisto posebej, vsaka država,  vsaka republika in pokrajina svoj svet. V šoli sem bil odličen, eden najboljših učencev pri vseh predmetih. A kljub temu nisem bil preveč priljubljen niti cenjen med sošolci. Ja, tujec pač in za povrh še konkurenca, tako da me niso marali niti Nemci niti južnjaki. V mnogih družinah so očeta poznali in on si je bil menda kar dober z vsemi,  a nikoli ni bilo pri nas nikogar.  Živeli smo bolj ali manj odmaknjeno življenje, ki ga je zaznamovala materina nervoza, ki je tu in tam prerasla v histerijo. Mati je očeta krivila za vse mogoče,  a je redko to povedala z besedami. Kadar je izbruhnila, je sledila očetova pomirjevalna analiza razmer, kar je bilo na koncu vedno odrešilno, a nato je prišla očetova žalost, ki je trajala teden ali dva. Ti vzorci so se ponavljali skoraj vsak mesec iz leta v leto. A tega dolgo časa nisem niti opazil … no … nisem razumel. Z mano sta bila starša dobra, kar je, glede na vse, res vredno spoštovanja. Vedno sta mi želela vse najboljše, tako se mi zdi …no,  prepričan sem, da je bilo tako… Nisem bil prav nesrečen. Vedno sem si našel svoje konjičke in zabavo. Oče mi je prinašal modele avtomobilov in letal, ki sem jih sestavljal cele popoldneve in vikende. Podedoval sem nekaj njegove tehnične spretnosti in v modeliranju res užival. Tudi mati je imela svoj hobi - spletala mi je kite iz mojih dolgih las. Seveda, včasih še ni bilo te pleše – kot otrok sem imel dolge, svetle kodre in za mamo sem bil seine puppe. Ampak ne verjamem, da je to vplivalo name tako,  kot si zdajle mislite.  Ko sem bil star 10 let, sem zahteval, da me postrižejo na kratko in tako se je zgodilo. Toda kodrčki, no, ti so pa hitro spet zrasli, haha.

V gimnaziji sem si našel tudi prijatelja, s katerim me je družila predvsem nepriljubljenost. V višji razred je hodil, Erich, a je potem ponavljal tretji letnik in tako sva postala sošolca.  Bil je visoke postave in precej širši od mene, pravi arijec. Začela sva se pogovarjati na cigareti pred šolo in kmalu je za naju to postal vsakodnevni obred, v katerem sva kritizirala profesorje in se zmrdovala nas zagrebenimi sošolci. Težave mu je delala matematika, a sicer je bil razmeroma razgledan. Lahko si se pogovarjal z njim o čemerkoli in to mi je bilo res všeč. Imel pa je nenavadno mrk in otožen pogled in bolj tiho je govoril – ni čudno, da si ni pridobil veliko prijateljev. Nekega dne me je povabil s sabo v center mesta, kamor smo le redko zahajali. Prišla sva v neki polzaseben klub, kjer je bila pisana druščina in so se prodajale tudi droge, to sem kmalu videl.  Midva sva pila le pivo. Pristopil je starejši moški in z Erichom sta se začela pomenkovati. Izkazalo se je, da je to bivši profesor na naši gimnaziji, o katerem se je govorilo vse mogoče. Bil je kar simpatičen in duhovit, vsaj tako se mi je zdelo takrat. V klubu je postalo zatohlo od cigaretnega dima in vsi trije smo šli ven, da se prezračimo. Kar naenkrat sta se onadva začela poljubljati in  pogledal sem vstran. Potem sta me prijela za roko in odrinil sem ju. Tam sem stal in gledal stran, po licu pa so mi polzele solze. Takrat sem začutil, da ne bom nikoli imel normalnega življenja. Ko sta opravila, kar pač sta, sta me objela in na glas sem zaihtel. Tedaj so vsi moji predsodki odšli in se umaknili obupu in osebnemu nezadovoljstvu. Erichu sem se odtlej bolj ali manj izogibal in postal še bolj osamljen kot prej.

V šoli mi je šlo dobro in vpisal sem se na univerzo v Muenchnu, oče je bil kar ponosen name. Zanimala me je družba in druženje kot koncept, kot paradigma - mogoče zato, ker sem je v praksi tako malo imel. Kakorkoli, vpisal sem sociologijo in po dveh letih sem že bil opažen kot najboljši študent v letniku. Prvič v življenju sem postal zanimiv tudi za dekleta. Sledile so prve spolne izkušnje in ugotovil sem, da so ženske pravzaprav čudovita bitja. Z nekaterimi dekleti sem ostal skupaj po nekaj tednov in užival čutne in duhovne radosti. Ko se je začelo tisto »midva bova«, »midva greva« pa sem vedel, da je čas za adijo. Midva ni bilo v mojem besednjaku, žal. V tistem času so postajala  moderna ekološka gibanja, ki so me nadvse pritegnila. Spoznal sem nekaj krasnih ljudi, ki so imeli podoben pogled na svet in začel sem aktivno, tudi s praktičnimi ekološkimi akcijami. Sodeloval sem v pohodu nagcev na Berlinski univerzi, moje politično prepričanje pa je postajalo vedno bolj levičarsko. Še danes sem prepričan, da je svet ukrojen nepravično in da se je treba za te ideale boriti in to ne samo polovičarsko.  Bil sem eden od ustanoviteljev stranke zelenih na Bavarskem in tam sem spoznal svojoprvo veliko ljubezen. Eden od kolegov v stranki mi je bil grozno simpatičen in presedela sva skupaj ure in ure po končanih sestankih odbora.  Takrat sem se zavedel, da med moškimi in ženskami pravzaprav ni velike razlike in da lahko ljubiš vsakogar - tudi telesno, kar je tako in tako le nadaljevanje duševnega.  A po treh mesecih se je spet začelo »midva« in tedaj sem odšel, tudi iz stranke.

Na srečo mi je šel študij nadvse dobro in tako so me profesorji povabili v podiplomski program. Končal sem ga zelo hitro in vpisal doktorsko disertacijo. Tema je bila s področja vloge spolov v sodobni družbi. Zanimale so me predvsem razlike med moškim in žensko pri  doživljanju in ravnanju v podobnih situacijah. Naredil sem mnogo praktičnih preizkusov in zasliševal svoje testirance. Statistika je povedala marsikaj, a ne tistega, kar sem jaz želel – to pa so bili vzroki za razlike. Zanimalo me je, ali vzroki prihajajo od znotraj ali pa jih pogojuje zunanja reakcija okolja, ki nadalje producira notranje vzgibe. Želel sem si to izvedeti, moral sem … prav psihološke so bile moje potrebe, pa tudi psihične  … Edino kar mi je še ostalo, je bilo,  da sem se v tem preizkusil tudi sam. Preoblekel sem se v žensko in se z neznanci postavil v situacije, ki sem jih želel raziskovati. Bil sem prepričljiva ženska in le redki so odkrili, da sem preoblečen. Sčasoma sem se dokopal do nekaterih zaključkov, ki so mi omogočili ustrezne sklepe in potrditev teze v disertaciji, a hkrati sem ugotovil še nekaj. Ugotovil sem, da kot ženska funkcioniram drugače kot sicer in da se počutim bolje. Dosti bolje. Navidez paradoksalno - kot ženska sem se počutil varneje kakor običajno.

Po končanem doktoratu sem razmeroma hitro napredoval. Nemška družba je bila naklonjena novostim. Bila je naklonjena vsemu, kar je od daleč dišalo po antipodu nacizma, ki se ga je še vedno sramovala. Bil sem inovativen in brez predsodkov v svojih pogledih in tako sem postal eden bolj zaželjenih predavateljev širom po nemško govorečih deželah pa tudi širše. Enkrat samkrat sem predaval tudi v Ljubljani. Ha, kako so ljubljanski kolegi pozijali, ko je razvpiti dr. Jakob Viler aus Muenchen začel svoje predavanje v pravilni slovenščini s komaj opaznim pridihom prekmurskega naglasa. Pomagale so mi tudi moje zveze iz ekoloških časov in tako so me vabili, da zasedem stolico v Hamburgu in Oldenburgu, a meni je Bavarska v vseh pogledih ustrezala. Pred petnajstimi leti mi je umrl oče in to me je še bolj utrdilo v tem, da ostanem v bližini matere. Oče mi je skupaj s sestro, ki ni imela svojih potomcev, zapustil kos zemlje in staro domačijo tu doli v Sloveniji. Sklenil sem, da jo zadržim, saj s prodajo ne bi ne vem koliko zaslužil. To se je izkazalo kot dobra odločitev.

Čeprav sem se v raziskavah posvetil drugim problemom sodobne družbe, sem si še vedno občasno nadel obleko in se odpravil v mesto. Užival sem v tem in postajal sem vedno bolj drzen. Nekega dne sem šel v predavalnico in se pred študenti pojavil kot ženska. Rekel sem, da nadomeščam profesorja, tema predavanja pa je bila ravno vloga spolov v sodobni družbi. Študentje so po petih minutah ugotovili, kaj se dogaja in seveda se je to razvedelo. Predstojnik oddelka se je le nasmihal, ko me je povabil v pisarno. Rekel je, da je povsem zadovoljen z mano in da razume mojo metodo, da pa bi bilo bolje zaradi drugih oddelkov in zaradi govoric, da s tem neham. Tega res nisem ponovil in se še bolj posvetil raziskavam. Predavanja so me utrujala in počutil sem se omejenega v svetu, kjer je napredek tako počasen in komaj opazen. Želel sem si, da bi se za nekaj časa umaknil, se odpočil od vsakdana in se vrnil v mladostne čase, polne entuziazma in idealov, ki sem jih globoko v sebi še vedno gojil. Želja se mi je na čuden način uresničila. V enem mojih nočnih sprehodov po mestnih barih, v katerih sem igral vlogo ženske, me je zalotil dekan fakultete. Prepoznal me je in povabil na razgovor. Bilo je jasno, da bom letel, a tedaj si nisem mislil, da je to tudi konec moje kariere. Kljub mnogim poznanstvom na raznih univerzah po Nemčiji, ki sem si jih pridobil v teh letih, so bila zame vsa vrata praktično zaprta. Vrnil sem se v rodni kraj mojega očeta in si s prihranki ter dediščino za silo uredil življenje. 

EVINA ZGODBA ( Napisal Fefaron)

Eva je imela sebe vedno za uspešno žensko, pa saj je tudi bila.  S svojim podjetjem Big@ je skrbela za lepo luč in javno podobo dobrega števila znanih oseb. Za nekatere je predstavljala tudi tisto dobro dušo, tisto prijateljico, na katero so se lahko obrnili, ko jim je bilo hudo. Čeprav je bilo to včasih prav grozno. Klici sredi noči, ker jo je njen zapustil, ali pa njene alkoholizirane moške stranke, ki so slučajno dobili neko dobro idejo, kar tako sredi noči. Nekateri so jo celo obiskovali pri njej doma, se jim je zdelo tako bolj domače. Eva je odraščala v mestni družini, v stanovanju sredi mesta. Oče profesor na fakulteti, mati slikarka in umetniška duša v družini. V otroštvu ji ni veliko manjkalo, in niti ni vedela kaj je pomanjkanje. Edino kar ji je morda manjkalo je bila družinska ljubezen. Morda je pričakovala več starševskih objemov, zaupnih pogovorov med mamo in hčerko. Tako pa, oče je bil večino dneva iz doma, in če že ni poučeval je delal v mednarodnem inštitutu pri fakulteti, na kateri je poučeval. Bil je tudi gostujoči profesor, tako da je tudi veliko gostoval. Včasih je imela občutek, da ga je čez teden več videla na televiziji kot doma. Mama je večino časa preživela v svojem ateljeju. Sikanje je zanjo predstavljalo nek pobeg v njen svet, svet v katerem se je vedno dobro počutila, in iz katerega je tako nerada odšla. Zato je večino dni preživela v tem svojem ateljeju, med svojimi slikami, med svojimi barvami, med svojimi modeli. Ja, imela je tudi modele.  Eva je na skrivaj gledala njene akte, ko je bila v puberteti, saj se z mamo o spolnosti niso veliko pogovarjale, in tudi v šoli niso temu namenjali posebno pozornost. Glede na status njenega očeta ji je bilo jasno, da bo študirala, in odločila se je za FDV, saj je hotela biti nekaj, kar bi ji omogočilo delo z ljudmi, hotela je biti novinarka. Na fakulteti je spoznala tudi svojo najboljšo prijateljico Hermino, ter njeno prijateljico Esmo. Počasi so postale nerazdružljive, postale so kot neka tri peresna deteljica. Eva je v tistih študentskih letih občudovala Hermino. Njeno čudno modo, njeno mišljenje o ženskah in njihovih vlogah tako v družini kot v družbi. Želela si je, da bi to spoznala tudi njena mama, in tako morda svojo družino pripeljala bolj skupaj. Vedela je,da bo njena družina bolj skupaj, da bo skrbela za svoje otroke, se jim posvečala, pa vendar, takrat še ni vedela kaj vse prinese življenje, in kako lahko vse takoj postavi na glavo. 

Na fakulteti je spoznala tudi Maksa, sina navadne družine, ki mu je fakulteta pomenila nek preskok v življenju, nek skok v nek boljši družbeni slog, in ne le neka potrditev, tako kot njej. Maks ji je bil takoj všeč, in ker ni imela ravno nekaj posebnih ljubezenskih izkušenj, se je zlahka zaljubila v njega. Maksu je šlo učenje bolj težko od roke, in ko je dobil možnost, da se je zaposlil v komercialnem oddelku trgovskega podjetja, kjer je delal kot grafični oblikovalec, za kar je imel tudi srednješolsko izobrazbo, je to delo tudi sprejel, in tako opustil šolanje. Eva je fakulteto zaključila, in takrat je spoznala, da jo bolj kot golo novinarsko delo zanima PR, zadeva, ki se je nekako začela postavljati in pojavljati na novo. Njena prva služba je bila v farmacevtskem podjetju, kajti zaradi svoje mednarodne dejavnosti so potrebovali neko predstavnico za stike, neko lepo mlado damo, ki je predstavljala tako mladost kot tudi lepoto.  Služba, ki jo je od začetka veselila, jo je počasi začela dolgočasiti, vendar je ni hotela kar tako zamenjati. In če ne bi bila noseča je morda tudi ne bi. Po skoraj treh letih, ko se je poročila z Maksom, in ko sta kupila starejšo vilo izven centra mesta, ter jo obnovila, je pri svojih osemindvajsetih rodila sina, ki mu je dala ime Jan. Ja ona mu je dala ime, kajti počasi je začenjala tudi doma imeti vse bolj in bolj pomembno vlogo. Morda zaradi svoje boljše službe, izobrazbe, ali pa zaradi vpliva Hermine, ona je bila tista, ki je odločala, kam bodo šli na dopust, kakšno bo pohištvo, kakšen bo avto, ki kako bo ime sinu. Jan je bila njena simpatija iz osnovne šole, v katerega je bila morda še vedno zaljubljena.   Po zaključeni porodniški se je odločila, da je za njo napočil nek novi čas, da obrne novi list. Ustanovila je podjetje, in si začela iskati nove stranke. Našla jih je v svetu zabavnih, in počasi tudi v poslovnem svetu. Začela je skrbeti za javno podobo tako podjetij, s katerimi je imela sklenjene pogodbe, kot s posamezniki. In tako je počasi tudi obogatela. Morda je to še bolj prizadelo Maksa, ker se je počutil še bolj majhnega, njena vloga v družini pa je bila vedno bolj in bolj opazna. Pa tudi skupaj sta bila vedno manj in manj, in še takrat ko sta bila, sta se vse pogosteje prepirala. Včasih je razmišljala, da ji je uspeh stopil v glavo, in Maks kot neuspešen grafični oblikovalec za njo ni predstavljal ničesar več. Po zaupanju svojim prijateljicam, kjer jo je Esma prepričevala, da je potrebno včasih v partnerstvu tudi potrpeti, ji je Hermina povedala le eno. Ženska mora biti uspešna, in če hoče uspeti v poslu, si mora obrniti življenje, in zaživeti popolnoma sama, brez Maksa. In tako se je odločila, in je bila ona tista, ki je vložila zahtevek za ločitev, morda tudi zaradi vse pogostejših in glasnejših prepirov. Na koncu je začela še sumiti, da ima Maks drugo.  Sebe je vedno videla kot dobro mati, zato ni niti malo razmišljala, kaj je s tem naredila Janu. Jan, ki je bil poprej odličnjak, je naenkrat v šoli popustil, in niti opazila ni kako trpi. Ves boj za njega, za hišo, za premoženje, za preživnino jo je stal veliko moči. To se je poznalo tudi na poslovanju podjetja, vendar se je kasneje stvar obrnila na bolje. Nekako je lažje zaživela, spoznala nove ljudi, imela nekaj enonočnih romanc, in tako postajala vse bolj in bolj uspešna, in postala neka Herminina ikona, zaščitni znak njenega društva.  Vendar v sebi Maksa ni preživela. Morda tudi zato, ker se je Maks na novo poročil, s trgovko in dobil celo dva otroka. Tudi sama si je želela še enega otroka, in tako nekako ne zavedajoč pozabila na Jana. Jan je cele dneve preživel pred računalnikom, in včasih ji je to tudi prijalo, saj je včasih prinesla delo domov. Delo ji je postalo neka zadušitev lastne osamljenosti, v delu je iskala tisto, kar ni našla v svojem zasebnem življenju.   Eno noč je tako zase razmišljala, imela je vse, pa skoraj nič. Imela je uspeh, pomen, status, denar, vendar je bila vse bolj in bolj osamljena. Tudi delo ji ni dalo tiste zadovoljitve za katero je morda včasih upala, da ji bo. Zato je kot mama včasih pobegnila v nek svoj svet, v nočni računalniški svet. Spremljala je bloge, forume in se včasih v njih tudi aktivno vključeval. Všeč ji je bilo, ker je takrat imela občutek, da je nekdo drug, nekdo, ki je notranje srečen,kar ona ni bila. In tako je počasi začela razumevati tudi svojo mamo, ki je večino dni preživela v svojem ateljeju, kot ona sedaj pred računalnikom. V svojem delu je bila navajena, včasih tudi prefinjeno lagati, si nadajati neke maske, menjati osebnosti. In tako je tudi sama sebi včasih lagala, kako je srečna pa ni bila, si nadajala maske srečne ženske, kar ni bila, in imela je željo, da bi rada bila nekdo drug, da bi enostavno zamenjala svojo osebnost, pa četudi le v svojem nočnem računalniškem svetu. 

Medtem, ko čakamo Esmino zgodbo, me je Alja prijetno presenetila z opisom razmerja med Leno in Janom. Menim namreč, da je zelo ujela slog in pripovedni način, ki ga bomo uporabili v e-romanu, vsaj v dogajanju, ki je povezano z Janom. 

LENA IN JAN  ( Napisala Alja ) 

Prvi šolski dan. Na živce mu gre, da mora biti tu, ko pa se je ravno prebil do zadnje stopnje Lineagea. In to v pičlih treh dneh, prosim vas. Razzmatic bo pobuljil, ko mu bo  povedal. Kdaj bo že konec? Šola kot šola, ocene, testi, zdaj ste gimnazijci, težko bo, bla bla bla. Osnovno je izdelal z odličnim brez da bi se kdaj usedel za knjige. Zakaj vsi buljijo vanj? Nova razredničarka, ki s sivo trajno in kostimom enake barve izgleda kot granitna kocka, mu prikimava. Punca s čopom, ki sedi za njim, ga dregne pod rebra. »Predstaviti se moraš,« mu šepne.  

Ne mara pozornosti. Par kokošk na desni se začne hihitati. »Jaz sem Jan, Jan Špik. Em … ja … živim v Šiški.« Koga sploh briga?  

Granitna kocka ga ne spusti iz krempljev. »Kaj počneš v prostem času, s katerimi hobiji se ukvarjaš, in tvoja družina? Kje si preživel letošnje počitnice?« Kako rad bi zdajle imel laserski meč. Uperil bi ga najprej v Veliko inkvizitorko, potem v tiste peroksidne kure in potem v mutirajoče butce, ki mu iz zadnje vrste namenjajo prezirljive poglede. Ali pa bi se vsaj prežarčil, tako kot se lahko na petem nivoju Warcrafta, če pobiješ vsaj polovico samurajev.    

»Igram igrice. Warcraft, Lineage, Need for Speed, Dungeons and Dragons, Laserkillers, Hitman 1, Hitman 2, Hitman 3, Vice City, Majestic …   Em … letos sem bil doma. » Zdaj bi verjetno moral reči kaj zabavnega. Vsi strmijo. Granitna kocka se namršči.  

» V gimnaziji ne boš imel toliko časa za računalnik. Kar je verjetno dobra stvar.« Pritajeno režanje. Naj bo že konec. Med odmorom pobere jakno in gre domov. Saj je vseeno.  

Ekskurzije šprica. Odmore preživlja v knjižnici, kjer odgovarja na maile ali na forumih diskutira o trikih pri igricah. Za silo izdeluje. Vsak drugi vikend mora k fotru in njegovi novi. S sošolci se ne pogovarja, ker so butci. Včasih pride do njega tista punca s čopom in ga sprašuje, kako je ali pa se hoče pogovarjati o testih. Ostali jo imajo za piflarko. Saj je. 

V tretjem letniku ga Granitna kocka prisili, da začne obiskovati krožek za tiste z učnimi težavami. Tako je vsak četrtek prisiljen sedeti v zatohli knjižnici, kjer jim šolska psihologinja predava o sproščanju in motivaciji in pravilni razporeditvi časa. Gamelordu in Štromu se zdijo njegove težave zabavne. Štrom je star dvanajst in se mu še ni treba ukvarjati z nikakršno gimnazijo, Gamelord pa je tako ali tako iz severne Nemčije, kjer so šole mačji kašelj. Psihologinja jih razdeli v pare. Vsak luzer dobi svojega piflarja, ki naj bi mu »predstavljal pozitiven zgled in motivacijo«.  K Janu sama pristopi Lena, tista s čopom. Razlaga mu matematiko. Saj vse razume, samo ne da se mu. Odgovarja ji z enozložnicami. Sprašuje ga o njegovi družini in prijateljih. O igricah nima pojma. Nekoč mu predlaga, da bi šel z njo na sok po pouku, ker ima avtobus tako ali tako šele ob pol štirih. Opravke ima, ji odvrne. Enkrat se nikomur od njiju ne da ubadati s polinomi, pa začneta risati karikaturo profesorskega zbora. Saj je kar zabavna, čeprav malo trapasta, ko razlaga o sprehodih s svojo mamo in o tem, kako je zadnjič skoraj prismodila juho. Predlaga mu, da bi skupaj ponavljala matematiko za maturo. Takrat so ravno začeli preko neta igrati Hitmana 4. Bo že sam, ona naj se kar posveti svojemu delu, za psihologijo, ki jo gre študirat, potrebuješ skoraj devetdeset pik.  

Na razglasitev rezultatov mature ne gre, saj vse piše na netu. Očitno ni naredil. Bo v jesenskem roku, potolaži mamo. Lena mu pošlje SMS, da ga je pogrešala na podelitvi, da je lepo, da sta bila sošolca in da naj se kar pogumno obrne nanjo, če kdaj rabi pomoč.  

Takrat jo prime za besedo.  

HERMININA ZGODBA ( napisal Fefaron)

Ženska družba je vedno nekaj zanimivega. Tako za moške, tiste ki jih spoštujemo, kot tiste, ki v njih vidijo samo potešitev svojih mokrih nočnih sanj. In takšna je bila ta naša družba treh deklet, Esme, Eve in Hermine. Vsaka s svojo zgodbo, vsaka s svojo usodo, vendar, vse tri so večne prijateljice, ki jih nobena stvar več ne more spraviti narazen in skregati. Tudi moški ne.  

Ja in moški so večna tema v življenju Hermine. Pa ne tako, kot si večina predstavlja, čeprav gre večini zelo na ku…  Jih pač obdela, s svojim jezikom, svojim ostrim jezikom. Ko se spravi na njih, se redko kdo uspe postaviti pokonci, kajti je zagrizena fenimistka. Bori se za pravice žensk, in je temu namenila tudi svoje življenje. In kakšno je bilo to njeno življenje? 

Sam pomen, kaj pomeni biti ženska, in kako se mora boriti kot ženska ji je bil dan že ob rojstvu. Mama,  po imenu Bistra je bila že zagrizena borka, ko se je Hermina rodila. In Bistra ji ni bilo ime kar tako, saj je bila hčerka zagrizenega partizana, in povojnega junaka, ter heroja in politika. Ničesar ji ni manjkalo in vse bi lahko imela, ter danes živeal lepo in umirjeno življenje dame, vendar, po krvi se ji je pretakala bojna kri. Samo da je ta boj obrnila čisto drugače, kot si je to zamišljal in predstavljal njen oče. Že v osnovi šoli se je moral hoditi večkrat zagovarjat, ker je Bistra v svojih spisih omenjala revolucionarne misli, kajti dovolila si je razmišljati o ženskih pravicah, o ženski z izobrazbo, o razgledani ženski, celo samski ženski. Ženski, ki je zavestno samska. Ki je izrabila moškega, da se je, kakor je rekla, oplodila, dobila otroka, in nato živi sama. Ko so jo spraševali, kaj bo, je rekla, da bo pilotka ali vojakinja, da bo prvi ženski general. Ja, če njen oče ne bi imel v partiji takšnega položaja, bi se res težko zagovarjal. Nato so nastopile težave v srednji šoli. Udeleževala se je debat, naprednih debat, kjer so prebirali prepovedano literaturo, in v ospredje postavljala žensko enakopravnost. Teorija, da ženska ni samo zaradi družine, ampak, da je lahko celo glava družine, da lahko celo preživlja družino, moški pa da vodi gospodinjstvo. Ne, to je bilo tudi za ženske učiteljice preveč. In na koncu jim je rekla, da so reve, ker si ne upajo sanjati, ker so zavestno take šleve, da se dajo podrejat moškim, da je vse skupaj eno moderno suženjstvo, kjer moški, ne samo telesno, ampak s vso pravico tudi psihično zlorablja žensko, ki se mu ne more upreti ali zoperstaviti. In če se že, potem ne najde pravice, kajti moški svet vlada povsod. Ena političarka, članice partije, to ji ni bilo dovolj. Hotela je več. Ja, Bistra je vedno gledala naprej, leta in leta naprej, še celo čez naš čas. In potem je bilo njenemu očetu, mati je morala tako in tako biti le tiho, dovolj zagovarjanja, kajti dobil je ukaz čisto iz vrha. Ali jo utiša, ali pa bo po njemu, kajti, čeravno je bila tako mlada, skoraj dijakinja, so se jo bali, kaj bo, ko bo začela svoje ideje še bolj širiti. Imela je denar, očetov denar. In če je plačala rundo pijače, ali več, so jo potem vsi veselo poslušali. Oče ji je odprl vrata v Zvezo socialistične mladine Slovenije, in kmalu se je kljub vsemu pririnila naprej, kajti vrstniki so jo razumeli. Njeni vrstniki so rabili nekoga, da jim je odpiral oči, jih celo vodil. In zato so se jo starejši ustrašili, da ne bi prišla previsoko. 

In oče se je odločil, poslal jo bo v tujino, kjer njen glas ne bo segal nazaj v domovino. In ker je bila njegova ljubljenka, ker se njenim željam ni mogel upreti, ker je, kar se ni zavedal, ali pa si ni hotel priznati, zavladala tudi njegovemu življenju, je odšla v Ameriko. Po sledeh svoje velike vzornice Janis Joplin. Vse njene pesmi je znala na pamet. Summer time, se ji je zdel, kakor da bi ga napisala ona - Your daddy’s rich and your ma is so good-looking, baby – kakor da bi opisovala njo. Njene besede »Don’t compromise yourself. You are all you’ve got«, kar si je prevajala malo drugače kot ostali, torej, »ne ogrožaj samega sebe, ti si vse kar imaš«, so postale njen moto, in glavni moto njenega kasnejšega gibanja. V Ameriki, kjer naj bi študirala, in tudi je, uradno, za očetovo partijo in tiste, ki so se je bali, je takoj padla v družbo tistih dni. Hipiji so postali njeni. Cigareta in alkohol so postali njen zaščitni znak, kot njeni vzornici Janis. In enkrat je bila celo na njenem koncertu, back stage, peli sta skupaj, in to je bila uresničitev njenih sanj. Zato  se je dala dol z osebnim varnostnikom, bilo ji je vseeno, če bo noseča, bila je pri njeni Janis. In na koncertu so igrali tudi Jimi Hendrix in Jim Morrison, ikone tistega časa. Amerika se ji je zdela tako napredna, veke pred njeno Jugoslavijo. Ženske so bile svobodne, živele so lahko zase, in takrat si je rekla, to bom naredila tudi pri nas. Časi Kenndiya so bili njeni časi. Časi ko je spoznala zanjo napredno politiko, politiko enakopravnosti. In njena Jenis. Vse njene pesmi je znala na pamet. Ko je bila v tistih klubih, kjer so se zbirale le ženske, ki so razpravljale, kaj vse je potrebno spremeniti v svetu, je vedno pela njene pesmi. Imenovala so jo Little Jenis, kajti Bistra jim je šlo tako težko z jezika. In potem velik šok. Sredi njenega načrtovanja sprememb, je spoznala, da je noseča. In tako je morala nazaj. Čisto po tiho, da očetovi prijatelji in sosedi tega ne bi prehitro opazili. In res je bila tiho, dokler ni rodila. In potem je ugotovila, da lahko sedaj igra živo ikono, da lahko posodablja moderno žensko. Žensko ki živi sama. Ona in njena Hermina. Nobenemu ni bilo všeč to ime. Oče se je zgražal, mati je bila vedno bolj tiho, in si je le mislila svoje. Pravzaprav ji je bila Bistra čisto všeč. Na nek način je poosebljala njo, kajti ona si je upala očetu reči kaj nazaj. Njo je poslušal, nje ni udaril, na njo ni kričal. In tako je bila vesela, da jo je imela, da je bila takšna, da je očetu vedno nagajala. Srce se ji je smejalo, ko je bil oče ogorčen, pa tega ni nikoli pokazala.  

In ime hčere. Pa saj so se pisali Herman, sedaj pa še tako, Hermina Herman. Oče ji je to težko odpustil, Bistra pa je že takrat vedela, kaj bo njena hči. Še večja borka kot ona. Prisotna je bila na njenih sestankih, zborovanjih, ko je ustanavljala svoje društvo. Prvo društvo, ki ni bilo lovsko, ali pa upokojensko, ali pa … Bilo je nekaj posebnega, Društvo ženskega zavetja. Kmalu je postalo kot institucija, eden pomembnih delov civilne družbe. Zagovarjalo je ženske vlogo v družbi, in to je mnoge motilo. Spet so se spravili na njenega očeta, on pa je le zmagoslavno odšel, se poslovil, kot predsednik republiškega sveta. In ni je naredil za izobčenko, ampak ji je pustil prosto pot naprej. Ni imel občutka, da se je predal, ampak mi je bilo enostavno dovolj. Takrat je bil eden redkih, le kje drugje bi to spoznal kot pri svoji hčeri, ki jo je zaradi njene pokončne drže začel spoštovati, ki je čutil , da je čas za samostojnost. Samostojno državo. Zato so poskušali tudi njega utišati, ampak so ugotovili, da proti tej rodbini ne morejo. Le strah jih je počasi postajal, kaj bo z najmlajšo, z Hermino. 

Hermina je v šoli pisala o tem, kar jo je naučila mama. Imela je celo nekatere iste učitelje kot mama, ki so zase le govorili, da bo ta še hujša, kot je bila Bistra. Bistra se je, morda celo malce umirila. Smrt Janis Japlin oktobra 1970 jo je prizadela. Morda se je ustrašila, da lahko tako konča tudi ona. Zmanjšala je cigarete, zmanjšala je svoj viski in alkohol.  

Vendar njeno društvo je raslo naprej. Čeravno ni bila aktivna v politiki, je poznala tiste svoje prijatelje iz srednješolskih let, ki so sedaj počasi »lizali riti« tistim starejšim, ki so se počasi plazili po kolenih, pa čeprav so čutili, da se bo nekaj spremenilo. Veliki vodja je umrl, država je začela počasi pokati, in sanje Bistrinega očeta so postajale neka resničnost.  

Bistra je spodbujalo Hermino, da naj gre na študira ali na FDV ali na Filozofski fakulteti, ki so bile nekaj novega pri nas v tistem času. In tako ko je Hermina spoznala Evo, hčerko višjega mestnega sloja, vendar še vedno daleč za slojem njenega dedka in mame. Eva je takoj vedela kdo je Herminina mama, in v čast ji je bilo, da sta bili prijateljici. Včasih sta jo s Hermino celo skupaj poslušali, čisto tako privatno, kajti Hermina je bila vesela vsakega, ki je želel spremljati njene ideje. 

Hermina je že v šoli organizirala prve proteste in demonstracije, proti šovinitičnim učiteljem, za katere je trdila, da ji zanalašč dajejo slabe ocene, proti vodstvu fakultete, ker se ni strinjala z družbenimi učnimi programi, ki so jih poučevali. Organizirala je začetek študentske organizacije, bila pri študentskem radiu, ustanovila celo lezbično sekcijo, in napisala nekaj pesmic, čisto tako, da je spet lahko vsem nagajala. Vedela je, kaj bo počela, in sicer, da bo še naprej vodila gibanje njene mame, ko ji bo ona to dovolila. Velikokrat so se doma pogovarjale o tem, ko so sedele v svojih hipi oblekah. Vedno se je oblačila v takšne žive barve, da je lahko izstopala od ostalih, pa četudi je bila kravata, zaščitni znak moške mode, in za njo, s tem udarec po neki moškosti. 

In tako je tudi bilo. Spoznala je še Esmo, muslimanko, iz sveta, ki je bil njej skoraj malce tuj. Upala je, da ji jo bo uspelo spremeniti, vendar, eno je družinska tradicija v tistih krajih, od koder je izhajal Esma, in zato so se vedno borile ena proti drugi, zagovarjale svoja stališča, Eva pa je vedno imela neko srednjo vlogo. Nobeni se ni hotela zameriti, ampak svojega stališča ni nikoli uspela povedati, kajti vedno se je morala pridružiti eni od prijateljic. Samo da je bilo dva proti ena, in da so lahko nadaljevale naprej.  

Pa četudi so bile včasih glasne, preveč glasne, nikoli niso zamerile ena drugi. Končno orožje je bil vedno smeh, in zato se na koncu le smejale, in rekle »pizda pa ti deci, mater so pizde in prasi«, in se smejale naprej, ter naslednji dan pozabile, kaj so se pogovarjale.  

In kako zgledajo ti njihovi prizori, ta njihova srečanja v troje. No pa si poglejmo eno takšno temo, ki so jo imele nazadnje. 

Za naše tri damice je vedno značilno, da morajo imeti nek razlog, da se srečajo. Nočejo tako, vsako prvo soboto v mesecu pri tebi. Enostavno so se poklicale, ko je kateri kaj ležalo na duši, ko je katera potrebovala kakšen nasvet. Tokrat je bila Eva tista. Kakšna sreča ali pa en. Njena stranka, Eva je namreč piarovka, s svojim podjetjem, zato ima veliko različnih strank, in njen tokratni je bil politik. Pripravljal se je na nove državnozborske volitve. In bil je zagrizen tradicionalist. Čisti konservativec.  Moški glava družine, ženska za štedilnik in skrbeti za otroke. Moški mora biti izobražen, za žensk to niti ni nujno. Vsak teden k maši, seveda vsi, in v prvo vrsto. Istospolnost – največje zlo, kakšne poroke, kakšne posvojitve. Kdor ne morem po naravni poti ustvariti družine, in naravna pot je le partnerski odnos moški-ženska, ta naj je nima. Takšno je bilo njegovo stališče, trdno stališče. In tako je Eva potrebovala pomoč svojih prijateljic. Da ve, ali naj sploh prevzame njegovo oblikovanje osebnosti na volitvah. Pogostokrat so se dobivale pri njej. Imela je veliko hišo, ki ji jo je zapustil mož Maks, s katerim se je ločila, in kateri je za njo vedno pripadal med tiste pizde, ki so jih preklinjale na koncu, ko so se ga že dobro opile. Hermina je kot prava hipijevka vedno prinesla kaj za pokadit, da se zbistrijo misli, je temu rekla. Vedno je trdila, da le v takem transu dobi najboljše ideje. Kot njena mati, ki je včasih trdila, da se tako v sanjah pogovarja s svojo Janis.  

Bilo je skoraj deset, in Eva je pripravljala še zadnje prigriske, takšna nabodala, in prigriske za napiknit. Vedno so si rade dale prigriske na sredo, se usedle po tleh, in nato napikovale hrano. Hermina je enkrat rekla, da ji prav sadistično jesti takšno hrano, in da neznosno uživa, ko si tako napikne hrano. Kakor da bi nabodla moškega, in ga nesla v usta, ga prežvečila, zdrobila v sebi, in, če ne bi bil tako sladek, bi ga tudi izpljunila. Hermina je večkrat imela takšne bolj čudne misli, katerim sta se Esma in Eva vedno smejali, še posebej, ko so bile že vse tri prav dobre volje. 

»Živijo, ne ogrožaj samega sebe, ti si vse, kar imaš« je rekla Hermina kot vedno. Tudi tokrat je nosila kravato, ki se je lepo podala na njeno črno srajco, katere ovratnik je ponovno nosila pokonci. Hermina je vedno nosila kravato kot dokaz svoje fenimističnosti. Enostavno je hotela dokazati enakost pri uspehu, tako moških kot žensk. Ni se ozirala na modne smernice, pa četudi so te včasih za majhno različnost predvidele kravato. Njene osnovne obleke so vedno bile le hipijevske, včasih se pa je le hotela  malce izpostaviti.»Živjo, ljubica, a si sama, kje pa je Esma,« je odvrnila Eva.»Ah, saj je hotela, pa je potem njen mož rekel, da jo bo pripeljal,« je odvrnila Hermina.»Aja, no to pa je lepo od njega, je pa res prijazen,« je menila Eva»A tako, a zdaj ga pa boš hvalila. Moški so prasice. Saj si imela Maksa, in si videla, kakšen je bil,« je izzivala Hermina, ko je šla mimo Janove sobe v dnevno sobo. Jan je Evin sin, ki je cele dneve le za računalnikom. Tudi danes je bilo tako, ko je prišel ven le, ko je šel na stranišče. Še jedel je v svoji sobi.»Ja Maks, samo o njemu bodi tiho. Včeraj je spet prišel po Jana. Ne morem ga videti, ker se takoj spomnim najine ločitve in vlačenja po sodišču,« je nadaljevala Eva, ko sta sedele na tleh in čakale na Esmo.Esma je bila muslimanka, tradcionalno vzgojena, vendar vseeno s pridihom zahodnjaštva. Delala je kot prevajalka, in imela tako prav prijeten delovnik, ki si ga je vedno organizirala sama kakor ji je sam najbolje ustrezal.Ponovno je zazvonilo, in Eva je vedela, da je to Esma.»Živjo, upam da nisem preveč prepozna,« jo je pozdravila Esma.»Ne, ne, vredu, tudi Hermina je ravnokar prišla,« jo je sprejela Eva.S Hermino so se na hitro pozdravile. Esma ni nosila tradicionalnih oblačil, ampak je vedno uživala v beli barvi, ki je tako poudarila njeno temnejšo polt.»Ja drage moje,« je začela Eva, in začela prva napikovati hrano, »poklicala sem vaju ker rabim nasvet. Vahčič me je prosi, če bi vodila njegovo volilno kampanijo»A Vahčič, kaj pa bi rad ta pička, a še en mandat, da bo lahko ponovno sral svojo tradicijo. Samo takšnih konservativcev ne. Zadnjič sem morala biti pri njemu na medresorski komisiji. Pravi važič, mene je hotel nekaj učiti, mene, ki mam pravico v majhnem prstu, ki vem, kaj nam pripada. Meni, ki sem postavila prva gibanja po koncu. Včasih sem se morala boriti le proti partiji, sedaj pa imamo toliko strank, da mi gre se skupaj že prav na kurac,« se je vmešala Hermina, »spomnim se ga še iz študentske organizacije. Jaz sem bila na odhodu, ko je on nekako prišel. Že takrat se je imel za blazno pametnega, sedaj pa ženska, ki je posiljena, še splavit ne more. Ne vem komu vse bi morala govoriti svojo žalostno zgodbo, da bi dobila papirje. Ali pa naj plača, mislim, na kozlanje mi gre, ko ga poslušam.«»Hvala Hermina za tvoj intemezo,« se je Eva delala fino, » v glavnem, ne vem, ali naj sprejmem ali ni. Tokrat se v bistvu še nihče ni obrnil name, tudi s nekaterimi tako malo sodeluje. Politikov nikoli nisem marala za svoje stranke, imam občutek, da me potem kar nekako poenotijo z njimi, kot da bi jim jaz govorila, kaj morajo govoriti. Po drugi strani, pa dobijo ukaze iz čisto drugega konca,« je nadaljevala Eva.»Ja, kako rečejo pri vas, povej mi s kom se družiš, in povem ti kdo si, ali nekaj takega,« se je oglasila Esma. Esma je bila po navadi bolj tako tiha, morda ji je bilo to vcepljeno tudi v njo in v njeno tradicijo, čeprav njena družina ni bila tista čista tradicionalna. Spoštovali so svojo vero, se držali tistih glavnih pravil, vendar, so bili v primerjavi s ostalimi prav moderni. Brala je leposlovne knjige, tuje časopise, ki so jih skrivali pred ostalimi, in tako tudi izvedla za študij v Ljubljani, kjer je spoznala še ostali dve prijateljici, in seveda tudi svojega moža, katerega je imela brezmejno rada.»Ah ti in tvoji pregovori,« je bila glasna Hermina, »saj jih veš še več kot jaz.«»Pač se v njih skriva vedno kakšna modrost,« je bila neomajna Esma»Aja, modrost. Torej če sem jaz moderna in samska, in mi ta pizda od Vahčiča omejuje moje pravice, ker misli, da mora ženska stati samo za štedilnikom, pa Bog ne daj, da bi šla študirat in samega sebe preživljala. Takšna pač je njegova definicija. In to z njegovim druženjem nima nič nobene veze. On je pač sam tako zaostal v svoji glavi. Res ne vem kako so ga vzgajali, in kje pobira takšne bolne.« je bila Hermina v svojem elementu.»Ja glede vloge ženska, moja draga, veš, da pač imava svoje poglede. Pri nas …« je začela Esma»Joj, ne mi spet o tem,« je postajala tečna Hermina»Ja pusto jo da pove, mene pa zanima. A bo še katera kaj popila?« je  hotela ublažiti napetost Eva in natočila že naslednji liter vina, Hermini pa njen oboževani viski.»Me smo pač bile tako vzgojene. Čeprav pri nas doma ni bilo tistih tradicionalnih odnosov, vendar, mislim, da je to tudi del spoštovanja. Spoštovanja do svojega partnerja,« je nadaljevala Esma, medtem ko je Hermina zavijala z očmi, Eva jo pa je z nasmeškom ošvrknila, ter krožila z vinom v kozarcu, »mislim, da se kljub vsemu moja starša še vedno ljubita. Sem pa proti izbiranju ženske že v otroštvu, ko se starši kvazi dogovorijo, kdo se bo s kom poročil, in seveda vedno nekje v sorodstvu ali bližnjih sosedih in prijateljih. Mogoče se zdi, da imajo moški pri nas glavno vlogo, vendar, jo ima tudi ženska, ampak je samo malce bolj neopazna, in ni toliko javna.«»Neopazna praviš, neopazna,« je skoraj zakričala Hermina, »ženske so zapostavljene, in ne neopazne. Razumeš, zapostavljene, in to tudi tam doli pri vas, kot kle gori pri nas,« in potegnila že naslednjo zvito cigareto. Uživala je, ko je tako napadala, in potem z užitkom potegnila svojo zvito cigareto s travo, ter naredila požirek viskija. »Ženske bi se morale res postaviti pokonci,« je bila v svojem elementu Hermina, »če bi ve vedele kakšne zgodbe moram poslušati včasih pri meni. Kakšne svinje so moški, pa kako trpinčijo svoje ženske, potem pa še rečejo, da jih ljubijo. In kar ja najhujše, ženske to še celo opravičijo. Se mu je pač zgodilo, saj je obljubil da več ne bo. Ah ja, ženske ste res včasih neumne. Poglej Evo, kaj vse ji je obljubljal Maks, in sedaj …«»A se moraš spet naslanjati nanj,« se je branila Eva, » a res noben pogovor ne more miniti, da ga ne bi omenila. Pač je svinja, priznam, bil pa je tudi človek, vsaj na začetku. Danes se mi pa tako in tako jebe zaradi njega. Mi pa je uničil najlepša leta, ko sva se ločevala, ampak hiša in Jan sta pa le moja. To ga je najbolj prizadelo, in prav mu je, prav privoščim mu,« je skoraj opletajoče govorila Eva. Saj drugače ni tak slabo mislila o njem, ampak, ko je bila tako malce bolj dobre volje, je svojo sovraštvo, ki ga pa je morda res tiščala nekje globoko v sebi, spustila ven. Esma je raje bila tiho, ko je Eva tako govorila o svojem bivšem možu, kajti izmed vseh treh je imela v ljubezni res največjo srečo.»Ah moški, ampak brez njih pa spet ne gre,« je hotela malce obrniti temo Esma, »in kaj je sedaj s tem Vahčičem?«»Ja, moški so največji prasci na svetu,« je še pritrdila Hermina, ni vse skupaj so nazdravile temu stavku, kot vedno, in se začele skupaj spominjati svoji študentskih dni, in Herminih demonstracij, in … 

Ja in ure so tekle, in prišlo je jutro, in Eva se je kar oblečena vrgla v posteljo, in tako prespala vse dopoldne. Jan jo je le na hitro pogledal, in že se je usedel nazaj za svoj računalnik.  

In Eva se je odločila, da Vahčiča ne bo sprejela. Če so ji pri temu pomagale ravno njene prijateljice ni vedela niti sama, ampak odločila se je. Nobenih novih moških strank. In pri svoji prvi močni kavici se je spomnila, kaj bi bilo, če bi kandidirala Hermina, to bi bila štala v parlamentu, in se nasmejala. Ljubila je svoje prijateljice, na svoj način, in vedela je, da jim lahko vse zaupa, in da se nikoli, in res nikoli ne bodo skregale.